Razkrite roke


portreti_skupaj_zgibanka_int

KAKO SE JE ZAČELO?

V Oloop od leta 2010 raziskujemo in razvijamo projekte, akcije ter produkte, s katerimi obujamo zavedanje o pomenu ročnega dela in o vplivu, ki ga ima na počutje posameznika in skupnosti. Ideja za projekt Razkrite roke je zrasla iz želje oblikovalske skupine Oloop, da razširi svoje delovanje in s tem koncept sodobnega oblikovanja tako, da mu dodamo družbeno angažirano noto. Želeli smo deliti znanje s skupino žensk (in se obenem od njih tudi učiti), ki jim je tekstilno ročno delo blizu, želele smo se učiti iz skupnega ljudskega izročila in ustvariti nekaj sodobnega, nekaj za današnji čas.

Pri tem nas je spodbujala in podpirala partnerska organizacija iz Jesenic – društvo Up in njena vodja Faila Pašić Bišić. Dokončno pa nas je spodbudil in finančno podprl pri realizaciji razpis Ministrstva za kulturo RS in Evropskega socialnega sklada. Namenjen je bil izobraževanju na področju kulture s ciljem povečati zaposljivost ranljivih skupin ter njihove socialne vključenosti na področju kulture. Prišel je ravno ob pravem času in kot nalašč za to, kar smo žele počet.

Projekt je bil namenjen skupini žensk živečih na Jesenicah – priseljenkam iz Bosne in Hercegovine, Makedonije in Kosova – ki smo jih nekoliko že poznale od prej. Vedele smo, da jih odlikuje vztrajnost, potrpežljivost, spretnost, natančnost a tudi kreativnost in občutek za lepoto. Večina se je preko ženskih prednic naučila tekstilnih ročnih spretnosti kot so vezenje, pletenje, kvačkanje. Prihajajo iz kulturnega okolja, ki je na področju tekstilne kulturne dediščine izredno bogato in v določenih segmentih sorodno slovenski.

Rezultat projekta Razkrite roke (1-2) je bila kolekcija sodobno oblikovanih ročno izdelanih tekstilnih izdelkov, ki se je v estetskem in vsebinskem izhodišču naslanjala na tekstilno kulturno dediščino ranljive skupine – muslimanskih priseljenk in se je oplajala s slovenskim izročilom, obe tradiciji pa sta bili na svež in sodoben način prepleteni in preoblikovani v duhu časa ter tako primerni za sodobnega človeka.

 

ČIGAVE SO ROKE?

V Slovenijo so jih pripeljale različne življenjske zgodbe, naključja, razmere v domovini. Druži jih nekaj skupnega – vztrajnost, potrpežljivost, spretnost, natančnost, ljubezen do dela z rokami.

Starejše med njimi so se v mladosti preko ženskih prednic naučile tekstilnih ročnih spretnosti, kot so vezenje, pletenje, kvačkanje; mlajše pa so stik s tovrstnim delom že skoraj povsem izgubile. Prihajajo iz kulturnega okolja, ki je na področju tekstilne kulturne dediščine izredno bogato in v določenih segmentih sorodno slovenskemu.

Večina jih skrbi za številčne družine. Nekatere od njih so upokojene, redke zaposlene, druge zaposlitev iščejo, tretje si želijo delati doma. Nekatere dobro govorijo in razumejo slovensko, nekatere ne. Zato so predvsem slednje v srečanjih videle tudi novo možnost za spoznavanje in utrjevanje slovenskega jezika. Vse pa prežema potreba po ročnih delih, po finančni neodvisnosti, po druženju izven družinskega kroga, po povezavi z lastnimi kulturnimi koreninami.